O sekciji predelovalcev kož in njenem delovanju

Sekcija predelovalcev kož, katere sestavni del je tudi odbor za strojenje usnja in krzna, je ena od 30 sekcij obrtne zbornice. Ustanovljena je bila leta 1988, trenutno šteje okoli 440 članov. Število članov, ki se ukvarjajo izključno s krznarstvom (bodisi s krzneno galanterijo, strojenjem kož in strojenjem krzna) je trenutno 24. Večino so člani samostojni podjetniki, ki nadaljujejo družinsko tradicijo v manjših obrtnih obratovalnicah. V številnih primerih s svojo dejavnostjo prispevajo k ohranjanju slovenskih etnoloških posebnosti, na primer z izdelovanjem polhovk, oblačil iz ovčjega krzna za Kurente, za brkinske larfe itd. Sekcija se je lani pridružila 38 organizacijam iz 31 držav najpomembnejšim proizvajalkam in porabnicam krzna v članstvu Mednarodne trgovinske in krznarske federacije (IFTF - International Fur Trade Federation). V tej federaciji se združujejo rejci, lovci, trgovci in predelovalci krzna, ki so zavezani spoštovati strogi kodeks poklicne etike in visoke standarde humanosti. Namen zveze je ščititi interese njihovih članic in ustvarjati realno podobo o krznarski industriji, predvsem z informiranjem, uvajanjem višjih standardov reje in financiranjem raziskav. To je še posebej pomembno zaradi vse bolj ogroženega obstoja krznarske dejavnosti ter ustvarjanja vse večjega negativnega pritiska zaščitnikov živali in nasprotnikov nošenja krzna tudi na krznarje. Člani IFTF so zavezani spoštovati CITES – Konvencijo o mednarodni trgovini z ogroženimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (torej naravovarstveni sporazum), podpirajo pa tudi delo IUNC – Mednarodne zveze za ohranitev narave, katere članica je tudi IFTF. Po podatkih iz evidenc kršitev CITES, s katerim razpolaga Agencija RS za okolje, v času od uveljavitve konvencije v Sloveniji leta 2000 ni bil zaradi kršitev mednarodne trgovine z ogroženimi vrstami obravnavan noben proizvajalec ali predelovalec krzna ali usnja.

Krzno v številkah

85 % vsega krzna na svetu predstavlja krzno gojenih živali in le 15 % krzna pridobijo z lovom prosto živečih živali. Divje živali so običajno ekonomsko pomemben vir krzna le v primeru nadzora oziroma lova zaradi nadzora številčnosti populacije ali zmanjševanja ekonomske škode kot npr. nutrije v Virginiji, kenguruji in zajci v Avstraliji.

46,9 % svetovne proizvodnje predstavlja krzno živali namensko gojenih - plemenito krzno (nerci, lisice, tanuki, nutrija, dihurji, činčile);

37,6 % svetovne proizvodnje predstavlja krzno živali gojenih za meso (ovce, koze, kunci);

15,3 % svetovne proizvodnje predstavlja krzno prostoživečih živali lovljenih za krzno z namenom nadzora številčnosti;

0,2 % svetovne proizvodnje predstavlja krzno prostoživečih kožuharjev (bober, ris, sobolj) – lov predvsem v okoljih z omejenimi možnostmi in predstavlja vir preživetja prebivalcev severnih predelov zemeljske oble.

V Sloveniji razen posameznih manjših ljubiteljskih rejcev činčil (po podatkih VURS sta trenutno dve farmi) ni drugih farm kožuharjev, ki bi jih namensko gojili za krzno.

Lov divjih živali v Sloveniji ne predstavlja pomembnega vira krzna, je strogo nadzorovan in omejen z varstvenimi dobami kot tudi načini lova. Dovoljen je lov naslednjih živali: rdeča lisica, kuna belica, kuna zlatica, jazbec, pižmovka, nutrija, rakunasti pes, alpski svizec in navadni polh. Medtem, ko predstavlja lov lisic predvsem sredstvo nadzora nad nalezljivimi boleznimi, kot sta steklina in garje, je lov drugih naštetih živali (z izjemo polha) predvsem trofejnega značaja in ga je manj. V Sloveniji je bilo po podatkih Lovske zveze Slovenije leta 2002 uplenjenih 16.000 lisic, leto kasneje 13.000 lisic in leta 2004 le še 9.900 lisic. Današnje farmske živali so udomačeni nasledniki divjih živali, katerih reja se je začela pred več kot sto leti. Za doseganja želene kakovosti krzna in barvne pestrosti so bile skrbno odbrane zdrave živali za gojenje na farmah. Na povsem isti način je človek udomačil, križal in vzgojil domače živali in hišne ljubljenčke. Tako domače živali in hišni ljubljenčki kot tudi živali, ki jih gojimo za krzno, so popolnoma odvisne od človekove skrbi, samostojnega preživetja v naravi niso več sposobne, saj ne znajo več loviti ali si poiskati hrane. Krznarji v Evropi in Severni Ameriki ne uporabljajo pasjega krzna in krzna domačih mačk. Že leta 2002 so se člani IFTF prostovoljno zavezali k temu in do sedaj ni bilo zabeleženih kršitev. V nekaterih predelih sveta pa predstavljajo psi in mačke še vedno vir hrane, iz česar posledično izvira tudi prodaja in uporaba kož.