Lov s pastmi - način ohranjanja živali?

Če naravo prepustimo samo sebi, opažamo gibanje številčnosti živali iz ene skrajnosti v drugo, to vsekakor ne koristi posameznim živalskim vrstam, življenjskemu okolju in zelo pomembno se odraža tudi na strpnosti ljudi do živali.

Največja grožnja živalim je izguba življenjskega prostora zaradi vpliva človeka vendar pri tem ne mislimo samo pozidave in betona. Z živalmi se soočimo v njihovem okolju. V severni Ameriki medvedi napadajo popotnike, turiste v kampih, kojoti napadajo domače živali in hišne ljubljenčke, volkovi povzročajo veliko škodo na živini in tudi losih, jelenih. Rakuna vidimo povsod – na koruznem polju in v smetnjaku, jeleni in losi velikokrat zaidejo v senike, prometne nesreče z živalmi so vsakodnevni pojav, lisice, nerci in podlasice napadajo perutnino, bobri in pižmovke povzročajo tako veliko škodo na vodotokih, da so v nekaterih primerih poleg poplav ogrožena tudi človeška življenja.

Nekatere divje živali so prenašalke hudih nalezljivih bolezni kot je na primer steklina, paro virus in leptospiroza. Bolezni se lahko prenesejo na domače živali, pojavijo se običajno, ko je številčnost na vrhuncu in takrat je seveda tudi stikov divjih živali s človekom in domačimi živalmi največ. Upoštevati pa moramo dejstvo, da zaradi bolezni umre največ samih divjih živali. Že samo, če pogledamo smrt lisice zaradi stekline vidimo, da živali umirajo dneve in dneve v groznih mukah. Človekov vpliv lahko vsaj delno prepreči pojave naravnih bolezni in njihove vplive, s tem pa strašne in počasne čeprav naravne smrti.

Ena izmed možnosti nadzora števila živali je lov, komercialni ali nekomercialni, ki je možen na več načinov. Način je odvisen od vrste živali, največkrat se vrši z odstrelom in s pastmi. Vključeni so tako zasebniki kot institucije in tako imajo tudi športni lovci poleg poklicnih lovcev s pastmi pomembno vlog pri nadzoru številčnosti živalskih vrst. Charles Pils biolog Ministrstva za okolje v Wisconsinu je dejal: Čeprav lov s pastmi ni absolutni način za preprečitev izbruhov bolezni pod določenimi pogoji lahko pomaga preprečiti prenos bolezni na človeka ali na domače živali. Če odlovimo presežek živali na določenem področju lahko zmanjšamo ali ustavimo širjenje bolezni. Torej tudi zaradi tega vzroka potrebno ohranjati številčnost živali na ustreznem nivoju. Lažje nadzorujemo tudi živali, okolje in človeka, ljudje tudi bolj z razumevanjem sprejemajo pomen ohranjanja narave. Lov s pastmi je pač eden izmed načinov lova s katerim lahko obdržimo številčnost živalske populacije v primernih okvirih za razpoložljivo okolje. Seveda moramo številčnost živali nadzorovati v sodelovanju z biologi in drugimi strokovnjaki za okolje. Delno se tudi zaradi lovcev finančno breme nadzora okolja ne prenaša na pleča davkoplačevalcev.

Zakonski nadzor lova in lovcev

Zelo malo ali skoraj nobena dejavnost v današnjem času, ki črpa naravne vire ni tako nadzorovana kot lov. Ministrstva in vladne agencije izdajajo lovska dovoljenja, določajo lovopust (obdobje v letu kdaj se lahko lovi) in letne kvote za odstrel za vsako živalsko vrsto posebej. Biologi izvajajo štetja živali, lovski inšpektorji pa nadzirajo in kontrolirajo upoštevanje zakonodaje, načine lova, opremo in število ujetih oziroma uplenjenih živali. Humanost posameznega načina lova je seveda odvisna od vsakega posameznika, zato se morajo lovci izobraževati in spremljati novosti. Prisotnost na seminarjih je običajno pogoj za podaljševanje veljavnosti dovoljenj.

Ko nadzor zataji

V razvitih deželah sveta kjer se proizvede večina krzna je tudi nadzor vsakodnevni in zelo urejen. Seveda nadzor lahko zataji, največkrat se to zgodi v deželah v razvoju ali v primeru vojn oziroma ob drugih nenavadnih dogodkih. Prav zaradi tega je bila leta 1973 ustanovljena mednarodna konvencija za nadzor trgovine z ogroženimi živalskimi in rastlinskimi vrstami CITES in sedaj šteje že preko 130 držav podpisnic, med njimi je tudi Slovenija. Namen konvencije je nadzirati in slediti mednarodni trgovini z rastlinami, živalmi in izdelki. Dovoljena je trgovina z živimi ali mrtvimi živalmi oziroma njihovi deli, katere niso na seznamu ogroženih vrst, obstojajo tudi nekatere izjeme vendar samo s potrdilom CITES. Konvencija se ne nanaša na gojene živali katerih trgovina je prosta omejitev.

Izbira pasti

Večina kožuharjev so nočne in samotarske živali, zelo dobro prilagojene okolju v katerem živijo. Lov s pastmi je tako edini način za uspešen lov. Pasti obstojajo v različnih oblikah, velikostih in težah, lovci se odločajo glede na to katere živali želijo ujeti. Nekatere pasti zagrabijo žival za noge, druge zopet so narejene tako, da žival zaprejo, tretje pa so narejene podobno kot običajna mišja past tako, da žival takoj ubijejo. Ker so kožuharji nočne živali in se lovijo ponoči ali zelo zgodaj zjutraj, se pasti nastavlja en dan prej in pregleduje naslednje dopoldne. Če ujamemo napačno vrsto živali s tem povzročamo škodo sebi in okolje, zato imajo lovci posebne pasti prav za določene vrste.

Lov kot sezonska dejavnost

Zaradi upoštevanja življenjskega ciklusa in razvoja kožuharjev je lov izrazito sezonska dejavnost omejena na zimske mesece. Najpomembnejši razlog za lov pozimi je ta, da je krzno takrat najlepše. Obstojajo pa seveda še čisto biološki razlogi za zimski lov, hrane je pozimi manj in če se zmanjša število živali v določenem okolju se poveča možnost preživetja. Nenazadnje lov kot sezonska dejavnost omogoča preživetje prebivalcem severnih področij zemlje, ker takrat ni možnosti za druge dejavnosti kot je ribolov, turizem ali kmetijstvo.